glasbena pripoved
sobota 2. 12. 2017
ob 19. uri
Kulturni dom Stična
Ditka – vokal, akustična kitara, Gorazd Čepin – klaviature, back
vokal, Jure Praper – električna kitara, Jan Lužnik – bas kitara, David
Slatinek – tolkala, Feri Lainšček, interpretacija poezije.
Mladosten glas, ki je našel tankočutni glasbeni izraz za liriko priljubljenega pesnika. To je opis glasbene pripovedi, s katero pevka, kitaristka
in skladateljica Ditka ter pesnik Feri Lainšček navdušujeta poslušalce po
Sloveniji. Ditka in Gorazd Čepin sta uglasbila pesmi Ferija Lainščka in
tako je nastal celovit pesniško-glasbeni projekt s prepoznavno avtorsko
govorico. Tokrat se jima bodo na odru pridružili še člani spremljevalne
zasedbe, ki so sodelovali tudi pri nastajanju albuma z naslovom Ne spreminjaj me.
Ditka je v svet glasbe vstopila kot majhna deklica. Njen oče Gorazd,
profesor glasbe, pianist, komponist in pevec, jo je navdušil za glasbo
in kmalu sta začela skupaj ustvarjati. Zgodba, ki jo pišeta danes,
je kombinacija uglasbene poezije znanih slovenskih pesnikov (Feri
Lainšček, Tone Pavček, Marko Pavček, Ciril Zlobec) in avtorske
glasbe v angleškem jeziku. Ne bodi kot drugi je pesem pesnika
Ferija Lainščka, ki jo je leta 2012 uglasbil Gorazd Čepin in je med
poslušalci postala zelo priljubljena. V sodelovanju z omenjenim
pesnikom je izdala dve zgoščenki, in sicer Ne bodi kot drugi (2013) in Ne spreminjaj me (2016). Ditka ima za sabo številne samostojne koncerte po vsej Sloveniji ter
koncerte v sklopu večjih festivalov. Njen namen je ustvarjati kakovostno glasbo, ki človeka ne
pusti ravnodušnega, ter delati kontinuirano in na dolgi rok, kar se dobro kaže tudi na podlagi
singlov, ki jih redno izdaja. Ditkina avtorska glasba v angleškem jeziku je dobro sprejeta doma
in v tujini, kar kažejo tudi uspehi na raznih glasbenih festivalih. Svoje znanje petja in igranja
kitare ves čas nadgrajuje.
Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček (z rojstnim imenom Franc) se je rodil leta 1959
v Dolencih na Goričkem, hribovitem delu Prekmurja blizu madžarske meje. V domači »bajti«, butani iz blata in pokriti s slamo, niso imeli niti elektrike, kaj šele knjig. Toda starša sta bila odlična
pripovedovalca zgodb in tudi prenašalca ljudskega izročila. S svojo živo govorico sta ga znala popeljati v svetove, ki jih marsikatere oči žal ne morejo nikoli videti. Tako mu je že zgodaj v otroštvu
začelo rasti veliko uho za poslušanje in razlaganje življenja. Do osnovne šole je govoril in poslušal
samo narečje. Zapisano knjižno besedo je odkril ob reviji Ciciban, ki je v njem vzbudila strašansko
radovednost in prepričanje, da je vsa skrivnost zapisana v knjigah. Že v predšolskem obdobju je
srčno upal, da mu jo bo nekoč dano razumeti. Tudi zato je v prvih razredih osnovne šole postal
strasten bralec in obiskovalec šolske knjižnice. Od takrat o moči besede in preživetju knjige ni
nikoli podvomil, čeprav se kot ustvarjalec uspešno preizkuša tudi v drugih medijih in čeprav je kot
pisatelj in založnik pogosto občutil, da družbene razmere knjigi niso (dovolj) naklonjene. Pisanje
in branje literature mu pomenita spraševanje o duši, ki ga lahko vpelje v dialog z večnostjo, zato
sta zanj neprecenljivi vrednoti.
Od mladostnih izkušenj, ki so določile njegov odnos do sveta, so tudi srečevanja s cigani. Ker so
v družini njihovo izvorno drugačnost sprejemali z naklonjenostjo, so ga z nekaterimi ciganskimi
dečki povezovala prava tovarištva. Da ga je pri teh potomcih svetovnih nomadov očaral prvobiten
odnos do življenja z neustavljivo željo in potrebo po svobodi, je povsem razumel šele kasneje,
ko se je ukvarjal z raziskovanjem arhaičnih plasti v človeku. Ciganska duša, za katero je značilna
močna intuicija, pa mu je na poseben način blizu še danes, saj se – podobno kot umetniška –
upira racionalnemu pogledu na svet.
V zgodnji puberteti je doživel tudi čarobnost ljubezenske dvojine, ob kateri je zaslutil, da človek
lahko izpolni svoj bivanjski smisel samo s pomočjo drugega človeka. Deklica, ki ga je kot osnovnošolca povsem prevzela, je njegova življenjska sopotnica še danes, ljubezen kot gonilna sila pa
usodno zaznamuje tudi zgodbe njegovih literarnih likov.
Lainšček je zaslovel z romani, uveljavil pa se je tudi na področju mladinske književnosti, kratke proze, radijske in lutkovne igre, flmskih scenarijev in kot tekstopisec popevk ter šansonov. Za svoje literarno delo je prejel več uglednih nagrad: Kajuhovo za roman Raza, nagrado
Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, Kresnika za romana Namesto koga
roža cveti in Muriša ter Večernico za zbirko pravljic Mislice. Posamezni romani so prevedeni v
madžarščino, angleščino, nemščino, hrvaščino, češčino, španščino in katalonščino, pravljice
pa tudi v porabščino.
O svojem ustvarjanju pravi: »Ustvarjanje zame ni poklic, temveč način življenja. Knjige, ki sem
jih napisal, flmi, pri katerih sem sodeloval, glasba, ki sem jo soustvarjal, pa tudi vse tisto drugo,
kar je spotoma nastajalo in seveda še nastaja, je na nek način moja duhovna biografja. Čeprav
nisem ravnodušen ob tem, kaj drugi mislijo o mojem ustvarjanju, me najbolj vznemirjajo trenutki,
ko nastaja nekaj novega.«
